Temperatura in z njo povezane obtežbe predstavljajo poseben izziv inženirjem, saj je temperatura neotipljiva in si jo je težko fizično predstavljati. Zraven tega je vpliv temperature v naravi lokacijsko in časovno spremenljiv. Iz tega vidika je analiziranje in upoštevanje temperaturne obtežbe na matematičnih računskih modelih kompleksno in časovno ter računsko obsežno. Glavni cilj diplomskega dela je bil predstaviti kompleksnost temperaturnih obtežb ter oblikovati obtežno shemo, ki bi se približala stanju v naravi in hkrati opisala zadostno natančnost in zahtevnost glede pogojev standarda SIST EN 1991-1-5, na koncu pa pripomogla k zmanjšanju mest koncentracij upogibnih momentov na kritičnih mestih konstrukcije. Raziskava je pokazala, da je z redukcijo in opuščanjem določenih temperaturnih obtežb na posameznih konstrukcijskih elementih mogoče doseči željene rezultate. V sklopu te raziskave smo ugotovili, da je mogoče temperaturno obtežbo upoštevati na zasutih konstrukcijskih elementih na drugačen način in pri tem še vedno ohraniti bistvene značilnosti iz veljavnega standarda SIST EN 1991-1-5. Namesto referenčne temperature zraka je bila uporabljena referenčna temperatura zemljine.
