Mojca Balant je bila rojena 9. aprila 1980 v Kranju. Leta 1999 je kot zlata maturantka končala šolanje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani in se vpisala na študij krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomirala je z odliko leta 2006, leta 2007 pa je prejela Priznanje Biotehniške fakultete za izvrstne dosežke na dodiplomskem študiju. Leta 2015 je opravila strokovni izpit in postala pooblaščena krajinska arhitektka za krajinsko arhitekturno projektiranje. Leta 2016 se je vpisala na doktorski program Prometno inženirstvo na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru.
Ima raznolike večletne izkušnje s področja krajinsko-arhitekturnega projektiranja, načrtovanja odprtega prostora ter strateškega načrtovanja prometa. Od leta 2007 kot samostojna krajinska arhitektka sodeluje z različnimi projektantskimi skupinami, v okviru katerih je med leti 2006 in 2013 na domačih in mednarodnih krajinsko-arhitekturnih in arhitekturnih natečajih prejela več nagrad.
Od leta 2010 je zaposlena na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije, kjer je skozi leta v okviru tematske skupine ter evropskih, nacionalnih in občinskih projektov krepila svoja znanja na področjih celostnega prometnega načrtovanja, upravljanja mobilnosti, promocije trajnostnih potovalnih načinov ter integracije prometnega in prostorskega načrtovanja. Na navedenih področjih je soavtorica dveh znanstvenih člankov in več drugih vrst strokovnih ter znanstvenih objav, soavtorica in urednica strokovnih publikacij, nacionalnih smernic s področja načrtovanja prometa in prostora, predavateljica na strokovnih izobraževanjih in konferencah ter soavtorica projektne dokumentacije na idejni in izvedbeni ravni.
Na svoji poklicni poti stremi k združevanju in medsebojnem nadgrajevanju strateških načrtovalskih pristopov ter izvedbene prakse in sicer v zadnjih letih z vse večjim poudarkom na aktivni mobilnosti.
“Najboljši kazalnik kakovosti življenja v mestu je število otrok na ulicah.”
Doktorska disertacija: Razvoj metodologije za načrtovanje, spremljanje in vrednotenje umirjanja prometa v okviru celostnega prometnega načrtovanja
“Zmanjšanje vse večjih negativnih vplivov motornega prometa je pomemben element politik različnih sektorjev, še zlasti prometnega, okoljskega in zdravstvenega. Novi poudarki prometnih in sorodnih politik so privedli do preobrazbe strateške načrtovalske prakse prometa, ki jo v večjem delu Evrope, pa tudi v nekaterih delih sveta, pomeni celostno prometno načrtovanje. Eno njegovih pomembnejših strateških vodil je umirjanje prometa, ki prav tako doživlja preobrazbo tako načrtovalskega pristopa kot uporabljanih intervencij. Disertacija se osredotoča na razvoj teorije in prakse celostnega umirjanja prometa. V načrtovalskem smislu ga umešča v sistem celostnega prometnega načrtovanja. V eksperimentalnem smislu potrdi vpliv celostnega umirjanja prometa na aktivno mobilnost, kakovost bivalnega okolja in prometno varnost ter s tem na potovalne navade. Še najbolj pa disertacija prispeva v metodološkem smislu z razvojem nove metodologije celostnega umirjanja prometa ter v njenem okviru prilagojene matrike povezav in prostorov. Rezultati disertacije uveljavljajo vlogo celostnega umirjanja prometa kot enega ključnih elementov celostnega prometnega načrtovanja ter potrjujejo njegovo učinkovitost pri spreminjanju potovalnih navad v bolj trajnostne.”
Povezava do doktorske disertacije: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=83801&lang=slv
