V četrtek, 23. 3. 2023, je na Oddelku za arhitekturo potekala otvoritev razstave študentskih del z naslovom “Razpiranja”. Razstava nam daje vpogled v ustvarjalni proces študentov študijskega programa arhitektura 1. in 2. stopnje, ki so nastala v zimskem semestru v okviru različnih učnih enot. Razstavo sta otvorila dekanica fakultete red. prof. dr. Vesna Žegarac Leskovar in predstojnik Oddelka za arhitekturo, izr. prof. Uroš Lobnik.
Razstava bo na ogled javnosti vse do konca letnega semestra 2023.
Vabimo vas, da se tudi sami sprehodite med prostori prihodnosti, kot jih vidijo študentje in njihovi mentorji.
Razstava Razpiranja ponuja pregled projektnega dela pri predmetih zimskega semestra 2022-23. Z razstavo Oddelek za arhitekturo nadaljuje tradicijo preglednih razstav, ki nudijo ažuren vpogled v študijski proces, v kvaliteto razvoja znanj, kompleksnost pridobivanja projektantskih veščin, v tradicijo povezovanja Oddelka za arhitekturo s širšim družbenim prostorom. V tem oziru je namen razstave razpreti vprašanja kvalitete kulturnega arhitekturnega izobraževanja, nagovarjati tako študente kot pedagoški kader k nadaljnemu delu, širšo javnost pa k nadaljnemu sodelovanju.
Razstavljena dela razpirajo perspektive, ki jih obravnavamo v študijskem procesu in se dotikajo številnih temeljnih vprašanj, s katerimi se običajno ukvarja arhitektura. Kljub temu, da sodoben pogled deli svet na ločene, specializirane kategorije, nas arhitekturno razmišljanje neizogibno uči, da razlikovanje med obliko in odnosi, med tem, “kako so stvari videti” in “kako delujejo” ni smiselno. Arhitekturni diskurz je mogoče vzpostaviti zgolj takrat, ko se raznoliki dejavniki, ki določajo gradnjoobjektov in vzpostavljanje prostorskih odnosov smiselno ter odgovorno prepletajo med seboj. Vprašanja funkcionalnosti, tehnologije, materialnosti, tipologije, ekonomije, ekologije in umetnosti so zasidrana globoko v zgodovino moderne arhitekture in prav iz nje je mogoče posodabljali in nadgrajevati nov, vse bolj kompleksen diskurz stroke.
Samokritika je ključnega pomena in morda največji družbeni donos razstave. V arhitekturi se namreč samokritika pogosto izvaja na idealistični ravni, zato preredko naletimo na samorefleksijo o družbenem položaju arhitekta in njegovih moralnih odgovornostih. Ne glede na to, da gre za študentska dela, je mogoče v razstavljenih zasnovah bodočih arhitektk in arhitektov zaznavati razvoj odnosa do človeštva, okolja, preteklosti, prihodnosti. In prav slednji je tisti, ki bo vplival na razvoj vsebin, estetike, do družbe ter okolja odgovornih premislekov arhitekturnega,urbanističnega in prostorskega načrtovanja.
izr.prof.Uroš Lobnik, udia.
predstojnik Oddelka za arhitekturo
