V okviru obvezne prakse so študentke študijskega programa Prometno inženirstvo UN 1. stopnje izvedle temeljito analizo mobilnosti na Osnovni šoli Toneta Čufarja. Praksa je bila motivirana zaradi dograditve nove jedilnice šole, ki je povzročila zmanjšanje parkirnih površin za zaposlene. Te spremembe so prinesle dodatno potrebo po parkirnih mestih ter željo vodstva šole po uvedbi enosmerne ceste na tem območju, z namenom povečanja parkirnih kapacitet šole.
V času 10 tedenske prakse so študentke izvedle različne aktivnosti: preučevale so dostopnost do šole s kolesom, peš, z javnim prevozom ali avtomobilom, analizirale prometne tokove in opravile terenske oglede. Izvedle so tudi ‘parkirni utrip’, kjer so podrobno pregledale območje in analizirale problematiko parkiranja. Po opravljenih analizah so izvedle anketo med zaposlenimi in šolarji, da bi bolje razumele težave, pričakovanja in načine mobilnosti ter analizirale potovalne vzorce. Ovrednotile so možne rešitve s pomočjo multikriterijske analize, pri kateri so posamezne kriterije (prometni tokovi, varnost pešcev in kolesarjev, parkiranje vozil, kolesarska infrastruktura, predvideni stroški vzdrževanja ceste, vpliv na trajnostno mobilnost) primerno ocenile. Na podlagi teh ocen so izbrale najprimernejšo varianto in izdelale priporočila ter načrt za izboljšave, ki so jih natančno predstavile vodstvu šole. Predlagale so več ukrepov za spodbujanje hoje, kolesarjenja in uporabe javnega prevoza. Med njihovimi predlogi so bili tematski dogodki in nagradne igre za spodbujanje kolesarjenja, promocija zdravja za spodbujanje hoje, znižanje cene ali brezplačna uporaba javnega prevoza za pot na delo ter razširjanje informacij o voznih redih.
V svoji analizi so študentke pokazale, da so s pridobljenim znanjem tekom študija sposobne obravnavati kompleksne prometne izzive, kot je ta, ki ga predstavlja parkiranje za zaposlene osnovne šole. Dokazale so, da se potrebe po mobilnosti lahko spremenijo tudi z usmerjenimi ukrepi za spremembo potovalnih navad. Izpostavile so pomembnost promocije alternativ avtomobilu, kot so hoja, kolesarjenje in uporaba javnega prevoza. Rezultati opozarjajo na pomembno ugotovitev, da včasih ni nujno posegati v prometno infrastrukturo z dražjimi in obsežnejšimi rešitvami, kot je transformacija ceste v enosmerno ali povečanje števila parkirnih mest. Nasprotno, učinkovitejše in dolgoročno bolj trajnostne rešitve lahko izhajajo iz spremembe navad in vedenja udeležencev v prometu. Poleg tega so dokazale, da s strokovno in analitično podprtim pristopom pridemo do praktičnih in učinkovitih rešitev. Njihovo delo predstavlja pomemben korak k razumevanju in reševanju mobilnostnih izzivov na Osnovni šoli Toneta Čufarja, kar bi lahko služilo kot primer dobre prakse za druge šole.
Pri praksi so jih mentorirali in pomagali:
Matej Moharić, UM FGPA
Aleksander Kelemina, OŠ Toneta Čufarja
Denis Kocbek, Mestna občina Maribor